DDR. FRANCKA PREMK

ČUDEŽ ŽIVLJENJA

Z možem sva se dogovorila, da bova v primeru, da bo eden od naju prej odpoklican s sveta, še vedno ostala skupaj in se bova naprej razvijala. S fizično smrtjo ni nič končano. Telo zgori za ta svet, duhovna substanca, pravi jaz, ki zori in dozoreva, pa ostane.

Knjigi na pot

Obstajajo ljudje, ki so kot vulkani. In so kot ptice. Kot ginko.

Ni jih veliko, večinoma so se vpisali med umetnike, izumitelje, mislece, skratka za njimi svet več ni bil enak. Dostojevski, Shakespeare, Blake, Rumi, Hayam, Vivekananda, Yukteswar, Yogananda, Seyyed Hosein Nasr, Frithjof Schuon, Mozart, Beethoven, Dante, Kralj David, David Bohm, Nikola Tesla, Einstein, Platon, Aristotel, Michelangelo, Da Vinci, Ivana Orleanska, Barbara Celjska, Rudolf Steiner, Rabi Akiba, Maimonides, Bruno Gröning, Richard Bach, Saint-Éxupery …

Živijo tudi med nami. Ni jih veliko, ampak so.

So zelo drugačni od večine. Že po tem, da žarijo kot sonce na svojo okolico, ki se kopa v njihovih žarkih. Po tem, da nosijo težo številnih življenj in dogodkov, ki bi se brez njihove energije, molitve ali misli, zasukali drugače kot so se. Letalo bi padlo, ladja bi potonila, bratje bi se na smrt sprli, otrok bi umrl ali pa se ne bi nikoli rodil. Njihova energija, stopnja zavesti, je bila ključna, da so se dogodki obrnili. So kot vitezi, ki vedo, kaj je njihovo poslanstvo: kdo jih pošilja in s kakšnim namenom. Hodijo po strmejši, ožji poti in na poti opazijo zadnjega berača, pomagajo revni ženici, rešijo otroka pred nevarnostjo in se spoprijateljijo z vsakim. Kamor pridejo, ljudje postanejo boljši ljudje, ko odidejo, kolektivi razpadejo. Ne poznajo pohlepa, ljubosumja, škodoželjnosti, maščevalnosti – njih vodi poslanstvo, plemenitost, dobrota, nesebičnost, skromnost, hvaležnost in čistost srca. Vse življenje si prizadevajo za dobro človeštva in kozmosa – njim je tudi kamen svét.